Talci in taboriščniki 4 x

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                                                           1453

Datacija Druga polovica   20. stoletja
Avtor in naslov
Delavnica, poreklo Slovenija
Mere 18  x  20  x  5  mm

23  x  19  x  5  mm

21  x  21  x  5  mm

12  x  23  x  5  mm

Opis snovi Pozlačen aluminij

Posrebren aluminij

Baker

Ohranjenost Odlična
Tehnika izdelave Strojno  vlivanje in stiskanje kovine, zlatenje, srebrenje, barvanje
Znak BEGUNJE  1941     1945,   ŽRTVE FAŠIZMA, Ustreljenih 849, Deportiranih 5100, Zaprtih 12 134

LJUBELJ   9. JUNIJ   ’84

X. 1979 Ljubljana   RAVENSBRUK

1943  ZAPORI  1983  Padova, Renicci, Gonars, Rab, Visco, Treviso

Slog, stil Spominske in priložnostne značke in znaki
Literatura, vir Muzej talcev v Begunjah na Gorenjskem

Wikipedija

Opombe, zgodovina V mogočni graščini Katzenstein sredi Begunj na Gorenjskem so bili med nacistično okupacijo gestapovski zapori. V medvojnih letih je šlo skozi ta zapor 11.477 zapornikov, večinoma pripadnikov gorenjskega odporniškega gibanja. Muzej v njem danes spominja in opominja na trpljenje, strah, negotovost in nečloveška mučenja za temi zidovi med 2. svetovno vojno. Iz teh zaporov je bilo usmrčenih 849  in  deportiranih 5100 ljudi.

Koncentracijsko taborišče Ljubelj je bilo zgrajeno l. 1943 na obeh straneh ljubeljskega prelaza kot pomožno delovno taborišče taborišča Mauthausen. Do konca vojne je moralo približno 1800 jetnikov skopati predor skozi Karavanke. Pri tem je okoli 4o ljudi umrlo zaradi trdega dela ali pa so jih usmrtili. Med delavci so bili večinoma zaporniki iz političnih razlogov, tisti ki so odklanjali prisilno delo in vojni ujetniki najrazličnejših narodnosti (Poljaki, Rusi, Jugoslovani ).

Ravensbruk je bilo žensko koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno. Nahajalo se je 9o km severno od Berlina in bilo namenjeno predvsem ženskam in otrokom. V njem je bilo v času vojne zaprtih več kot 130 ooo zapornic zlasti poljske in judovske narodnosti. Ocenjeno je, da jih je med 15 000 in 32 000 preživelo. Grozote tega taborišča so izkusile tudi Slovenke in mnoge se od tam niso nikoli vrnile.

Med italijanskimi taborišči, v katere so bili internirani Slovenci obeh spolov, se smatra za najhujše taborišče na Rabu. Imel je izjemno visoko umrljivost, ki se je nadaljevala tudi po premestitvi v druga taborišča in tudi po vrnitvi domov. V njem so prevladovali Slovenci in je eno od največjih taborišč po številu Slovencev v času 2. svetovne vojne.

Gledano v celoti (vsa na znaku omenjena italijanska taborišča), je bilo samo iz ljubljanske pokrajine v internacijo odpeljanih skoraj 30 000 civilistov, ki so tam živeli v nečloveških razmerah.