EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 1145
| Datacija | Začetek 20. stol. |
|---|---|
| Avtor in naslov | |
| Delavnica, poreklo | Slovenija, Avstroogrska, verjetno Dolenjska |
| Mere v cm
| 12,5 x 3,6 x 1,8 cm |
| Drevesna veja Drobni stekelci za nosnici | |
| Ohranjenost, stanje | Dobra |
| Tehnika izdelave | Rezljanje lesa, vrtanje, glajenje |
| Znak | Nima |
| Slog, stil | Ljudska umetnost |
| Literatura | Marija Živkovič: DIM, Priča o duhanu, Etnografski muzej Zagreb, l. 2015, str. 49 Marija Makarovič: OBLAČILNA KULTURA KMEČKEGA PREBIVALSTVA V ZG. VIPAVSKI DOLINI IN NA GORI Marjanca Klobčar: OBČINA DOMŽALE, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, 20. stoletje, str. 149 |
| Opombe, zgodovina | Naša pipa je narejena doma, iz materiala, ki je bil pri roki in jo krasi le spretnost in humor izdelovalca. Knjige pa nas poučijo, da je material za pipo bil še kako pomemben. Biti mora odporen na ogenj, ne sme vpijati vlage, mora biti lahek za rezbarjenje, odporen na udarce in predvsem prijetnega okusa za kajenje! Po podatku za Otlico, so med svetovnima vojnama bogatejši kadilci imeli dve pipi, leseno za delavnike in “porculanasto” za nedelje in praznike. Tudi Domžalčani so imeli lesene pipe, ki so bile lepo rezljane, velikokrat v obliki konjičkov ali godcev, naredili p so jih sami. Ob nedeljah in praznikih pa so kadili smotke. Vse tri pipe, ki predstavljajo našo ljudsko ustvarjalnost, so darilo iz zbirke starin akad.slikarja Miloša Požarja. |
