Cigančki in ura za pasom

Po podatkih za čas po 1.svetovni vojni in za okolico Žirov (Milena Miklavčič: Ogenj rit in kače niso za igrače, str. 18 in 19), naj bi k svečani garderobi zlasti za poročene ženske sodila tudi ura – po navadi pritrjena na verižico. Kasnejše poizvedbe pa so pokazale, da so bile ure na verižici pravzaprav redkost, o njihovi vrednosti pa nam govori anekdota iz Žirov: Na neki tomboli sta uro na verižici zadeli dve gruntarici. Dobitek sta si razdelili tako, da je ena dobila uro, druga pa verižico. Ura je bila zlata. Ko si je njena lastnica kasneje zaželela zlat zob, je uro odnesla k urarju, da bi ji v zameno za urino zlato dal zlato za zobno krono. Žal pa je urar ob tej prošnji zmajal z glavo rekoč, da je bilo zlata na uri komaj kaj, pa še tisto je bilo najslabše kakovosti.