Moški ali ženski ščipalnik na pero

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                     1169

Datacija Konec 19. stoletja
Avtor in naslov
Delavnica, poreklo
Mere v cm 11 x 5,5 x 1,3    cm

 

Opis snovi Posrebrena nedragocena kovina srebrne barve

Steklo

Želvovina

Ohranjenost, stanje Dobra, le srebrov nanos je delno obrabljen
Tehnika izdelave Strojno oblikovanje kovine, vlivanje želvovine v kalup, sestavljanje, vijačenje
Znak Nima
Slog, stil stil prvih naočnikov  –  ščipalnikov oz. nanosnikov
Literatura dr. Henrik Neubauer: GIB SKOZI STOLETJA, Obnašanje gibanje in odnosi med ljudmi 0d 15. do 19. stol., Ljubljana, 1997, str. 6o, 76, 77

Mira Mihelič : APRIL, DZS Ljubljana 1959, str. 208

Opombe, zgodovina V 18. stol. so najpremožnejši na našem ozemlju, če so bili daljnovidni ali kratkovidni, že lahko uporabljali lornjone – očala na držalu iz roževine ali različnih kovin, obešene na verižici okrog vratu.                                                                                                                                                                        Ob koncu 19, stol. pa  so lahko delovni ljudje s slabim vidom nosili  ščipalnik ( očala, pritrjena na nosu ), ljudje, ki jim ni bilo potrebno delati pa lornjon ali lornjeto.

Naš ščipalnik ima za boljši oprijem nosu pero, na okvirju pa zanko, ki je omogočala nošnjo očal na dolgi vrvici okrog vratu kot nam prikazujejo mnoge fotografije. Vrvica včasih ni bila tkaninska, ampak doma spletena iz ženskih las ali konjske žime. Take vrvice pa so že sodile med ljubezenska darila.

Nanosnike so dame in gospodje nosili vse do druge svetovne vojne. Enega izmed načinov nošenja, nam je opisala pisateljica M. Mihelič, dobra poznavalka meščanskega življenja pri nas: ” Stric Kamilo je zelo ljubeče, zelo pozorno ravnal s svojo drobno plavolaso ženo, ki je bila ravno tako kratkovidna kot on, le da je namesto naočnikov nosila lahek nanosnik, na eni strani pritrjen na črno svileno vrvico, zataknjeno v zlato broško nad prsnim žepkom njene bele batistne bluze, … ”

Naš ščipalnik je dediščina po družinah Požar  –  Sušelj iz Pivškega.