Broška Sveta družina

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :      318

DatacijaOkrog leta 1900. Ocena starosti narejena na podlagi secesijskih okraskov in izvedbe
Avtor in naslov
Delavnica, porekloAvstroogrska.  Slovenija?
Mere v mm25 x 25 x 5
Opis snoviPozlačen baker

Fotografija na papirju z zaščitnim premazom

Ohranjenost, stanjeSrednja. Fotografija Svete družine je obledela skoraj do neprepoznavnosti

Pozlata je povsem obrabljena, broška je bila očitno veliko nošena.

Tehnika izdelavePrešanje bakrene pločevine

Ročno sestavljanje in vstavljanje fotografije s krapnami

Znaknima
Slog, stilVerski nakit v slogu secesije
LiteraturaDarko Knez: SVETINJICE  iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije,             str. 18 in 19

Ivan Cankar: NA KLANCU, napisan l. 1902. Knjižnica Kondor, MK v Ljubljani,  1963, str. 15 in 16

Opombe, zgodovinaSvetinje in svetinjice so naši ljudje kupovali na romarskih krajih ob  večjih cerkvenih praznikih. Pogosto je bil velik dogodek že sam odhod od skromnega, temnega doma, romanje, množica ljudi okrog cerkve ter  glasba in obred, notranjščina cerkve. Takratno doživetje in občutja nam je za vedno shranil Cankar:        “Pred cerkvijo je bilo brez števila belih šotorov in tam so bile naprodaj lepe in drage reči. Francka je tiščala desetico v roki in je hodila v gneči – bilo ji je kakor v sanjah. Ženske so se prepirale, ogledovale svete podobe, svetinje, molke, križce, blago za obleke, predpasnike, nogavice, rute. Francko je nosilo, kakor bi plavala.                                                                                   Od oltarja se je svetilo od prižganih sveč in od zlata in srebra, tako da so oči zamežikale, če so pogledale gor. Zacingljali so zvončki, orgle so se oglasile na koru, oblak dišečega dima se je vzdignil izpred oltarja. Francka se je sredi cerkve spustila na kolena, sklonila je glavo in je odprla molitvenik. Obšlo jo je nekaj neizmerno lepega in sladkega in zajokala bi od sreče.                                                       Po maši je Francka hodila mimo šotorov, kupila je svetinjo in piškotov za Nežko. Šla je na dvorišče, vzela kruh z voza in se zazrla v daljavo. Ljubljana – čudovito lepa in čudovito daleč, lepa in daljna, kakor nebesa sama. Ob tej uri je bila njena duša kot studenec in nič bridkosti ni bilo v njej.”