Plesni venčki 3 x

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                     755

DatacijaVsi  leta 1941
Avtor in naslovGospodična Jelka iz Ljubljane  2  x

Gospodična               ?                  1  x

Delavnica, poreklo Ljubljana
Mere v  cm30  x  8  x  1,8    cm    2 x

21  x  7,5  x  0,8  cm

Opis snoviDamast, svila, suhe rožice, kovinski obroč, barve, zlata pentlja
Ohranjenost, stanjeDobra.
Tehnika izdelave Strojno zaključevanje trakov, ročno oblikovanje, povijanje, risanje in barvanje
ZnakPodpis JELKA na dveh plesnih venčkih, na tretjem pa datum  1. II.  1941
Slog, stilPlesni venčki  –  kotiljoni
LiteraturaZloženka za Elitni medicinski ples v Ljubljani ( po 1. sv. vojni)

Spomini Tomaža Webra, zapisani l. 2000, Ljubljana Bežigrad

Opombe, zgodovinaV času med obema vojnama je bila na venčkih, maturantskih in drugih plesih priljubljena navada pripenjati soplesalcem t. i. “kotiljone”, plesne venčke in druge, večinoma lastnoročno izdelane okrase plesalk. Najelitnejši ljubljanski ples v tistih časih je bila Črno bela reduta v prostorih Kazine. Predpisana je bila bela plesna toaleta za dame in črn smoking ali frak za gospode. Višek večera pa je bil kotiljonski ples, kjer si je kotiljon priboril tisti plesalec, ki je imel v plesnem seznamu plesalke največ vpisov.

Sestra pripovedovalca o takem plesu v Kazini je bila  dovolj stara, da je v spremstvu gardedame že smela  na ples, hkrati pa tako mlada, da ji še ni bilo treba imeti bele obleke. Šivilja, ki je obvezno ob takih priložnostih prišla v hišo, ji je izdelala čudovito sinje modro obleko iz tila in podobleko iz svile iste barve, kar je trajalo kar ves teden. Obleka je sestri segala do tal, zraven pa so sodili satenasti plesni čevlji v nekoliko poudarjeni enaki barvi in iste barve kotiljon. Vendar pa je sestra kritično ugotovila, da ji obleka ne pristoji dovolj dobro, da bi z njo in svojo postavo (bila pa je res prava lepotica) osvojila srca mlajših moških pol Ljubljane. Za tak podvig je zato potrebna nova, bolj očarljiva toaleta, skupaj s pridatki, torej čevlji, kotiljonskim venčkom in pompadurico, ki je bila tedaj skupaj z dolgimi rokavicami sestavni del toalete in bog ne daj, da bi se pojavila na plesu brez kakega takega pripomočka.       To pot se je odločila za rahlo rožnat til in zgodba s šiviljo se je še enkrat ponovila. S to toaleto je sestra bila zadovoljna, o uspehu osvajanja mladih moških na tem plesu pa  mlajšemu bratu na vprašanje ni odgovorila drugače. kot da mu je zopet primazala  klofuto.

Vse tri tukaj prikazane kotiljone si je prislužil dr, Šetina iz Bežigrada na Elitnih in običajnih Medicinskih plesih v Ljubljani. Našemu muzeju jih je podarila njegova vdova dr. Breda Poznič – Šetina, roj. 1927, iz Bežigrada.