EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 1175
| Datacija | Zadnja četrtina 20. stol. |
|---|---|
| Avtor in naslov | Alojz Lotrič, Gorjuše |
| Delavnica, poreklo | Slovenija, Jugoslavija |
| Mere v cm
| 14 x 9 x 3,5 |
| Opis snovi | Les Biserna matica Nedragocena kovina srebrne barve |
| Ohranjenost, stanje | Zelo dobra |
| Tehnika izdelave | Vse ročno in vse ista oseba: Ročne tehnike oblikovanja lesa, intarziranja, vrtanja, glajenja, oblikovanja kovine , graviranja in sestavljanje |
| Znak | X LA X |
| Slog, stil | Gorjuške pipe, avtorjevo poimenovanje : Jurček |
| Literatura | Janez Bogataj: MOJSTROVINE SLOVENIJE, Mednarodna razstava, Katalog razstavljenih del, izdaja l.2000, str. 20 in 21 Valentin Vodnik: POPISUVANJE KRANJSKE DEŽELE, l. 1795 Milica Križanac; ARS FUMANDI, Muzej primenjene umetnosti Beograd, l. 2007, str. 7o Vesna Dušković: Put duvana u Srbiji, Etnografski muzej u Beogradu, l. 2006, str. 45, 76 |
| Opombe, zgodovina | Morda uvrstitev nekaj primerkov kadilskih pip med nakit preseneča. Gorjuške pipe pa si to zaslužijo ne le zaradi lepih oblik in vgrajene svetleče biserne matice, ampak tudi zato, ker so enako kot nakit doprinesle k ponosni, vehementni drži slovenskih moških, gestikuliranju in s tem opozarjanju nase. Iz prispevka J. Bogataja z naslovom ALOJZ LOTRIČ – ZADNJI (?) GORJUŠKI PIPAR izvemo, da se pipe za kajenje tobaka, znane kot “Gorjuške fajfe”, danes uporabljajo le še kot okras. Gre za rezbarsko-oblikovalsko rokodelsko dejavnost, ki so jo zlasti v zimskem času izvajali že v 18. stoletju. Še prva desetletja 20. stol. so letno izdelali in intarzirali z biserno matico več kot 3500 pip. Prodajali so jih tudi na oddaljene trge, vse do Aleksandrije , Anglije in Amerike. Alojza Lotriča ni več med nami, ni pa bil zadnji gorjuški pipar . Njegovo delo nadaljuje med drugimi njegov sin Srečko Lotrič na istem naslovu na Gorjušah. Valentin Vodnik je v svojem spisu iz konca 18. stoletja, objavljenem v Veliki pratiki zapisal, da “delajo fajfe na Gorjušah nad Bohinam” in nam s tem kot prvi zapisal to pokljuško obrt v zgodovino. Razmere tam pa je dobro poznal, saj je bil dolgoletni župnik na Koprivniku. Povsem edinstveni pa naši bohinjci žal niso bili. Publikaciji beograjskih muzejev prikazujeta leseno cigaretno dozo z biserno inkrustacijo iz Otomanskega cesarstva, Makedonija, 18./19. stoletje, ter pipo iz začetka 20. stoletja, narejeno iz lesa slive z vključki delčkov biserne matice in oznako izvora “neznana lokacija”. Iz preostalih tekstov lahko zaključimo, da bi pipa lahko bila narejena na Ohridu. |
