Pipa Alojz – Jurček

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                     1175

Datacija  Zadnja četrtina 20. stol.
Avtor in naslov Alojz Lotrič, Gorjuše
Delavnica, poreklo Slovenija, Jugoslavija
Mere v cm

 

 

 

14 x 9 x 3,5
Opis snovi Les

Biserna matica

Nedragocena kovina srebrne barve

Ohranjenost, stanje Zelo dobra
Tehnika izdelave Vse ročno in vse ista oseba: Ročne tehnike oblikovanja lesa, intarziranja, vrtanja, glajenja, oblikovanja kovine , graviranja in sestavljanje
Znak X LA X
Slog, stil Gorjuške pipe, avtorjevo poimenovanje : Jurček
Literatura Janez Bogataj: MOJSTROVINE SLOVENIJE, Mednarodna razstava, Katalog razstavljenih del, izdaja l.2000, str. 20 in 21

Valentin Vodnik: POPISUVANJE KRANJSKE DEŽELE, l. 1795

Milica Križanac; ARS FUMANDI, Muzej primenjene umetnosti Beograd, l. 2007, str. 7o

Vesna Dušković: Put duvana u Srbiji, Etnografski muzej u Beogradu, l. 2006, str. 45, 76

Opombe, zgodovina Morda uvrstitev nekaj primerkov kadilskih pip med nakit preseneča. Gorjuške pipe pa si to zaslužijo ne le zaradi lepih oblik in vgrajene svetleče biserne matice, ampak tudi zato, ker so enako kot nakit doprinesle k ponosni, vehementni drži slovenskih moških, gestikuliranju in s tem opozarjanju nase.

Iz prispevka J. Bogataja  z  naslovom ALOJZ LOTRIČ – ZADNJI  (?) GORJUŠKI PIPAR          izvemo, da se pipe za kajenje tobaka, znane kot “Gorjuške fajfe”, danes uporabljajo le še kot okras. Gre za rezbarsko-oblikovalsko rokodelsko dejavnost, ki so jo zlasti v zimskem času izvajali  že v 18. stoletju. Še prva desetletja 20. stol. so letno izdelali in intarzirali z biserno matico več kot 3500 pip. Prodajali so jih tudi na oddaljene trge, vse do Aleksandrije , Anglije in Amerike.                                                                                                                                                                                          Alojza Lotriča ni več med nami, ni pa bil zadnji gorjuški pipar .  Njegovo delo nadaljuje med drugimi njegov sin Srečko Lotrič na istem naslovu na Gorjušah.

Valentin Vodnik  je v svojem spisu iz konca 18. stoletja, objavljenem v Veliki pratiki zapisal, da “delajo fajfe na Gorjušah nad Bohinam” in nam s tem kot prvi zapisal to pokljuško obrt v zgodovino. Razmere tam pa je dobro poznal, saj je bil dolgoletni župnik na Koprivniku.

Povsem edinstveni pa naši bohinjci žal niso bili.  Publikaciji beograjskih muzejev  prikazujeta leseno cigaretno dozo z biserno inkrustacijo iz  Otomanskega cesarstva, Makedonija, 18./19. stoletje,  ter pipo iz začetka 20. stoletja, narejeno iz lesa slive z vključki delčkov biserne matice in oznako izvora “neznana lokacija”. Iz preostalih tekstov lahko zaključimo, da bi pipa lahko bila narejena na Ohridu.