Moški in ženski lornjon 2 x

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                     1165

Datacija Druga polovica 19, stoletja
Avtor in naslov
Delavnica, poreklo
Mere v cm Pozlačeni : 16 x 10 x 4

Posrebreni: 19,5 x 10 x 4

Opis snovi Pozlačena nedragocena kovina rumene barve

Posrebrena nedragocena kovina srebrne barve

Steklo

Ohranjenost, stanje Dobra, le pozlata je delno obrabljena, srebrov nanos pa komaj še zaznaven
Tehnika izdelave Strojno oblikovanje kovine

Sestavljanje, graviranje

Znak Nima
Slog, stil Historizem
Literatura John Benjamin: STARTING TO COLLECT  ANTIQUE JEWELLERY, str. 127, 128

Jeanenne Bell: OLD JEWELRY,  7. izdaja, str. 210, 211

dr. Henrik Neubauer: GIB SKOZI STOLETJA, Obnašanje gibanje in odnosi med ljudmi 0d 15. do 19. stol., Ljubljana, 1997, str. 6o, 76, 77

Opombe, zgodovina V 18. stol. so najpremožnejši na našem ozemlju, če so bili daljnovidni ali kratkovidni, že lahko uporabljali lornjone – očala na držalu iz roževine ali različnih kovin, obešene na verižici okrog vratu.                                                                                                                                                             Ob koncu 19, stol. pa  so lahko delovni ljudje s slabim vidom nosili  ščipalnik ( očala, pritrjena na nosu ), ljudje, ki jim ni bilo potrebno delati pa lornjon ali lornjeto. Takrat je lornjeta že bila zložljiva in imela pero, ki je ob pritisku sprostilo stekla. Mladi ljudje so lornjete nosili tudi zgolj zaradi mode in imeli v njih navadna stekla.                                                                       Povsem nedostojno je bilo z lornjeto ogledovati ljudi od blizu, še posebej žene, dekleta in starejše ljudi.                                                                                                                                        Modni dodatek je bil tudi monokel ( enoočnik ), izdelan iz navadnega, okroglega ali ovalnega stekla, ki so ga moški – predvsem oficirji in diplomati _uporabljali ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. K očem so ga dali tako, da so njegov spodnji rob oprli na lično kost, zgornjega pa pod obrv. Monokel je bil lahko tudi na tanki, črni vrvici, ki je bila pritrjena pod reverjem obleke.

Naša dva lornjona sta družinski pripomoček iz roda v rod. Prvotno last družine Sušelj, živeče na Pivškem.