EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 1165
| Datacija | Druga polovica 19, stoletja |
|---|---|
| Avtor in naslov | |
| Delavnica, poreklo | |
| Mere v cm | Pozlačeni : 16 x 10 x 4 Posrebreni: 19,5 x 10 x 4 |
| Opis snovi | Pozlačena nedragocena kovina rumene barve Posrebrena nedragocena kovina srebrne barve Steklo |
| Ohranjenost, stanje | Dobra, le pozlata je delno obrabljena, srebrov nanos pa komaj še zaznaven |
| Tehnika izdelave | Strojno oblikovanje kovine Sestavljanje, graviranje |
| Znak | Nima |
| Slog, stil | Historizem |
| Literatura | John Benjamin: STARTING TO COLLECT ANTIQUE JEWELLERY, str. 127, 128 Jeanenne Bell: OLD JEWELRY, 7. izdaja, str. 210, 211 dr. Henrik Neubauer: GIB SKOZI STOLETJA, Obnašanje gibanje in odnosi med ljudmi 0d 15. do 19. stol., Ljubljana, 1997, str. 6o, 76, 77 |
| Opombe, zgodovina | V 18. stol. so najpremožnejši na našem ozemlju, če so bili daljnovidni ali kratkovidni, že lahko uporabljali lornjone – očala na držalu iz roževine ali različnih kovin, obešene na verižici okrog vratu. Ob koncu 19, stol. pa so lahko delovni ljudje s slabim vidom nosili ščipalnik ( očala, pritrjena na nosu ), ljudje, ki jim ni bilo potrebno delati pa lornjon ali lornjeto. Takrat je lornjeta že bila zložljiva in imela pero, ki je ob pritisku sprostilo stekla. Mladi ljudje so lornjete nosili tudi zgolj zaradi mode in imeli v njih navadna stekla. Povsem nedostojno je bilo z lornjeto ogledovati ljudi od blizu, še posebej žene, dekleta in starejše ljudi. Modni dodatek je bil tudi monokel ( enoočnik ), izdelan iz navadnega, okroglega ali ovalnega stekla, ki so ga moški – predvsem oficirji in diplomati _uporabljali ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. K očem so ga dali tako, da so njegov spodnji rob oprli na lično kost, zgornjega pa pod obrv. Monokel je bil lahko tudi na tanki, črni vrvici, ki je bila pritrjena pod reverjem obleke. Naša dva lornjona sta družinski pripomoček iz roda v rod. Prvotno last družine Sušelj, živeče na Pivškem. |
