EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 553
| Datacija | 1867 d0 1872 |
|---|---|
| Avtor in naslov | M u S |
| Delavnica, poreklo | Avstroogrska |
| Mere v mm | 14 x 21 x 14 |
| Opis snovi | Srebro čistine 750/1000, delno pozlačeno Črn emajl Prirodna biserna zrna |
| Ohranjenost, stanje | Zelo slaba. Emajl je zelo okrušen, dve biserni zrni sta obrabljeni, štiri zrna manjkajo |
| Tehnika izdelave | Kombinirana. Vlivanje kovine, sestavljanje, ročni nanos emajla in vstavljanje zrn |
| Znak | M u S ter žig Avstroogrske za male srebrne predmete s čistino 750, veljaven za čas od 1867 do 1872 |
| Slog, stil | Bidermajer |
| Literatura | D. Scarisbrick, J. Ogden, R. Lightbown, … : JEWELLERY, Makers, Motifs, History, Techniques : str. 89,96, 98 Jan Divis: SILBERSTEMPEL AUS ALLER WELT, str, 140, št. 982 STO NARODNIH NOŠ NA SLOVENSKEM, str. 206 IZ SLOVENSKIH LJUDSKIH DRUŽINSKIH BALAD, pesem OČE DOLOČA USODO HČERKE, str. 167 R. Dolenc: TOLMINSKE RAVNE |
| Opombe, zgodovina | Taki uhani so tipični in zelo pogosti v sredini 19. stol. Zaradi svoje barve so jih kupovali in nosili tudi kot žalni nakit. Kupili smo jih že v tem žalostnem stanju ok. l. 2005 v starinarnici na Bledu. Prvotna lastnica je bila domačinka na Bledu. Zanimalo nas je, kaj se je pri naših prednikih dogajalo z nakitom po njihovi smrti: Po istrskih vaseh in v Svetem Petru so prstane in uhane mnogi še za življenja podarili svojcem. Če tega nebi naredili, bi jim zlatnino po smrti odvzeli. Obvezno pa je vsak pokojnik dobil v krsto rožni venec, včasih mašne bukvice in na prsi manjši križ. V nekaterih vaseh so “skonzorovali”, objokovali mrtvega. Objokovalke so v vezani besedi objokovale ob odprti krsti. Na Štajerskem in v Prekmurju so polagali mrliču v krsto (trugo, drvo, škrinjo ) uro, rožni venec, knjige in razne druge predmete, ki jih je rajnik v svojem življenju posebno cenil. V pesmi Oče določa usodo hčerke izvemo, da ji je mati zapustila 100 zloženih kron, suknjo svilnato, suknjo višnjevo, koravde zlate, 3 zlate prstane, idr. Ker se ne bo omožila, bo MORALA te stvari zapustiti samostanu. Bil je običaj, da so materine stvari dedovale hčere ( obleke, nakit, posodje ) in očetove sinovi. To se lepo kaže tudi v ljudskem reku “Kar pride s klobuka, gre na klobuk, kar pride s peče, pa na pečo. “Mama umre. Prej mi je naročila: Ko umrem, mi snemi renkne (uhana), da jih boš imela za spomin. Joj, zakaj tega ni storila sama ! Odpela sem eno, več nisem mogla. “ |
