Damski uhani za žalovanje

Kategoriji: ,

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                     553

Datacija 1867  d0  1872
Avtor in naslov M u S
Delavnica, poreklo  Avstroogrska
Mere v mm 14 x 21 x 14
Opis snovi Srebro čistine 750/1000, delno pozlačeno

Črn emajl

Prirodna biserna zrna

Ohranjenost, stanje Zelo slaba. Emajl je zelo okrušen, dve biserni zrni sta obrabljeni, štiri zrna manjkajo
Tehnika izdelave Kombinirana. Vlivanje kovine, sestavljanje, ročni nanos emajla in vstavljanje zrn
Znak M u S     ter žig Avstroogrske za male srebrne predmete s čistino 750, veljaven za čas od 1867  do 1872
Slog, stil Bidermajer
Literatura D. Scarisbrick, J. Ogden, R. Lightbown, … : JEWELLERY, Makers, Motifs, History, Techniques : str. 89,96, 98                               Jan Divis: SILBERSTEMPEL AUS ALLER WELT, str, 140, št. 982     

STO NARODNIH NOŠ NA SLOVENSKEM, str. 206 

IZ SLOVENSKIH LJUDSKIH DRUŽINSKIH BALAD,  pesem  OČE DOLOČA USODO HČERKE, str. 167   

R. Dolenc: TOLMINSKE RAVNE                    

Opombe, zgodovina Taki uhani so tipični in zelo pogosti v sredini 19. stol. Zaradi svoje barve so jih kupovali in nosili tudi kot žalni nakit.

Kupili smo jih že v tem žalostnem stanju ok. l. 2005 v starinarnici   na Bledu. Prvotna lastnica je bila domačinka na Bledu.

Zanimalo nas je, kaj se je pri naših prednikih dogajalo z nakitom po njihovi smrti:          Po istrskih vaseh in v Svetem Petru so prstane in uhane mnogi še za življenja podarili svojcem. Če tega nebi naredili, bi jim zlatnino po smrti odvzeli. Obvezno pa je vsak pokojnik dobil v krsto rožni venec, včasih mašne bukvice in na prsi manjši križ. V nekaterih vaseh so “skonzorovali”, objokovali mrtvega. Objokovalke so v vezani besedi objokovale ob odprti krsti.                                                                                                              Na Štajerskem in v Prekmurju so polagali mrliču v krsto (trugo, drvo, škrinjo ) uro, rožni venec, knjige in razne druge predmete, ki jih je rajnik v svojem življenju posebno cenil.                                                                                                                                                    V pesmi Oče določa usodo hčerke izvemo, da ji je mati zapustila 100 zloženih kron, suknjo svilnato, suknjo višnjevo, koravde zlate, 3 zlate prstane, idr. Ker se ne bo omožila, bo MORALA te stvari zapustiti samostanu.                                                                Bil je običaj, da so materine stvari dedovale hčere ( obleke, nakit, posodje ) in očetove sinovi. To se lepo kaže tudi v ljudskem reku  “Kar pride s klobuka, gre na klobuk, kar pride s peče, pa na pečo.

“Mama umre. Prej mi je naročila: Ko umrem, mi snemi renkne (uhana), da jih boš imela za spomin. Joj, zakaj  tega ni storila sama ! Odpela sem eno, več nisem mogla. “