Birmanec z uro

V  velikem nasprotju z dečkovo meščansko-praznično obleko na fotografiji, pa so bila oblačila večinskega, podeželjskega slovenskega prebivalstva. Po podatkih za čas pred in po 1.svetovni vojni in za okolico Žirov (Milena Miklavčič: Ogenj rit in kače niso za igrače, str. 20), je obleka bila vrednost, všteta že v doto, ki jo je vsak od zakoncev prinesel v hišo, v njej so ležali na parah, vmes pa je niso nikoli oprali. Tudi srajce so imeli moški v doti po dve ali tri in potem jih vse življenje niso več kupovali.                                                                                                                            Lovrenc, roj. 1920, je imel v Celovcu strica, ki je bil advokat in zelo premožen. Ko ga je nekoč obiskal, je domov prinesel poln kovček moških oblek.  ” Vzel sem le eno, več itak nisem potreboval, ostale pa sem prodal ter si z izkupičkom kupil opeko, s katero smo prekrili hlev”.