Babičin rožni venec

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                                                      1335

DatacijaKmalu po polovici  19. stol.
Avtor in naslov
Delavnica, poreklo
Mere v cm75  x  0,6  x  0,6   cm

Križ:  3,3  x  1,9  0,2  cm

Svetinjica:  1,5  x  1,3  x  o,1  cm

Opis snoviJet

Medenina, nekdaj pozlačena

Nedragocena kovina za člene, zarjavela

Posrebren aluminij

Ohranjenost, stanjeSrednja. Pozlata je obrabljena, železni členi in križ so zarjaveli. Jagode iz jeta so v celoti ohranjene in neobrabljene.
Tehnika izdelaveBrušenje jeta v kroglice, luknjanje

Vlivanje križa v kalup

Veriženje žice

Zlatenje in sestavljanje

ZnakSvetinjica ima na licu upodobljeno Marijo Brezmadežno z napisom na obodu O MARIA ….. SENZA PECC. PP. N., na spodnji strani pa Marijin monogram
Slog, stilVerski pripomoček
Literatura, virdr.France Prešeren: Pesnitve in pisma, Knjižnica Kondor, l. 1962, NEBEŠKA PROCES’JA, str. 121, 122
Opombe, zgodovinaRožni venec je dediščina iz roda v rod po ženski liniji. Imeli so ga že v družinah Novak, Zavodnik, Popotnik, Juhas. Najstarejše znano ime v vrsti je Elizabeta Novak, roj. 1880, iz Iške vasi, vendar se ve, da je prvotna lastnica v resnici bila njena babica. Danes ga hrani pra, pra, pra,  … vnukinka Špela iz Ljubljane.

Ker rožni venec izhaja skoraj še iz Prešernovih časov, smo nanj navezali  nekaj njegovih misli :

NEBEŠKA PROCES’JA

. . .  Bog sedi na svojem stoli, s celo je častjo obdan, angelci stoje okoli, bil je vseh svetnikov dan.

In pri sebi svoj’ga Sina ima in svet’ga Duha, vseh nebeščanov družina se je zbrala krog Boga,

gledat tam proces’jo sveto, trumo duš zveličanih, iz sveta poprejšnje leto in iz vic poklicanih.

. . .  Na banderah jagnje božje, roženkrance na vrateh, pred na zemlji jim orožje čez hudiča in čez greh.

Duš gre mimo, da mil’joni dosti manjkalo jih ni; na komolcu v stoli sloni Bog, se žalostno drži.

. . .  “Kakor da za beračune, in za kmetiče samo, za menihe in za nune bil bi vstvaril jaz nebo!

Ti le al’ kaka pokveka ne gredo v pekel se gret; – ni gosposkega človeka v sveti raj že nekaj let.”  . . .