Babica ima žepno uro

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                                                  13   in   399

DatacijaOsemdeseta leta 19. stoletja
Avtor in naslov
Delavnica, poreklo
Mere v cm

 

 

 

Ura:                3 x 4,2  x 1  cm

Verižica:         160  x  0,3  x  0,3

Opis snoviSrebro , delno pozlačeno

Steklo

Emajl na nedragoceno kovino                              

Ohranjenost, stanjeDobra. Mehanizem potreben čiščenja in morda popravila
Tehnika izdelaveKombinirane strojne in  zlatarske tehnike za ohišje, ročno graviranje in cizeliranje
ZnakDržavnih žigov ni mogoče prebrati. Na zadnji strani ohišja ima znak živalske kože, znotraj pa številki 22
Slog, stilŽepne ure
LiteraturaVesna Bučić: URE SKOZI STOLETJA, Narodni muzej 1999, str. 97, 100, 101
Opombe, zgodovina 

Za majhne ure, ki se nosijo ob telesu, je naše jezikovno območje vse do začetka 20. stoletja poznalo samo izraz “žepna ura”. Ob koncu 15, stoletja, ko se pojavijo prvi primerki majhnih uric, so jih od vega začetka prenašali le na traku ali verižici okoli vratu, pozneje tudi v usnjenem mošnjičku za pasom. Šele v 19. stoletju se je ” žepna ura” resnično preselila v žep moške obleke, medtem ko so damske urice še naprej visele okoli vratu ali pa so bile zataknjene za pas ali  skrivni prsni žepek.

Urica je še “nohtarka”, kar pomeni, da je za premikanje kazalcev potrebno z nohtom sprostiti mehanizem.  Iz roda v rod ostaja v družini B. iz Ljubljane.  Pri mladini je bila zelo zaželjena in nošena na verižici še do konca sedemdesetih let, ko  bi potrebovala urarja. Od takrat pa je del  zanimive stenske dekoracije.