EVIDENČNI LIST NAKITA št. :
| Datacija | Pred 1. svetovno vojno |
|---|---|
| Avtor in naslov | |
| Delavnica, poreklo | |
| Mere v cm | 75 x 72 cm |
| Opis snovi | Barvana svila različnih tekstur in našivkov |
| Ohranjenost | Srednja. Svila na nekaj mestih poka, pojavili so se madeži rjaste barve |
| Tehnika izdelave | Strojno tkanje in našivanje, ročno barvanje in zaključevanje z resami |
| Znak | Nima |
| Slog, stil | Ruta za narodno nošo |
| Literatura | Ivan Cankar: NA KLANCU (napisan l. 1902 ), Knjižnica Kondor, M K, Ljubljana 1963, str. 6 in 7 |
| Opombe, zgodovina | Ruta je dediščina “Blaževih” iz roda v rod. Prvotna lastnica je bila Marija Svoljšak, poročena Guzelj, iz Škofje Loke. Ona jo je še nosila, skladno s takratno šego, zloženo v trikot in plosko položeno okrog vratu kot del pražnjega oblačila za cerkev in druge svečane prilike. Ali jo je spenjala s sponko ni znano, vsekakor se ta ni ohranila. Že naslednji rod je ruto nosil le občasno v sklopu narodne noše. Svilene, rekli so jim “židane” rute, so bile v preteklih časih najpomembnejši nakit in modni dodatek naših žena in deklet. Postale so obvezni del praznične ženske noše. Ne poznamo nobenega kotička dežele, kjer jih nebi omenjali kot poglavitni del obleke. Res veljavo so imele židane, pripeljane iz Dunaja ali Trsta, do tja pa večinoma iz orienta. Okusi po področjih so se razlikovali po barvah, pisanosti in teksturi rut , menda je bila razlika tudi v okusu meščank in vaščank. Vedno pa je glavno vlogo igrala svila. Seveda so Slovenke nosile tudi volnene in bombažne rute, vendar bolj pri delu in za doma, oz. če boljše imele niso. Marsikdo si je nakup take rute težko privoščil, ali pa sploh ne. Veliko željo in pojav razlikovanja otrok v že sicer revni družini, nam je nepozabno opisal Cankar: “Pred časom je mati prinesla iz poti Nežki svetlo rdečo židano ruto, ki je šumela in bila tako gladka in težka, Francki pa zelen barhantast predpasnik, ki je bil tak, kakor jih imajo v delavnik vsi ljudje na svetu. Francko je zabolelo v prsih in po vsem telesu in se je stresla in je zajokala na glas in je jokala do pozne noči.” Pripoved se nadaljuje s pretresljivim opisom Franckinega teka za vozom, ki na binkoštni ponedeljek pelje na romarsko pot na Goro. “Šla bo na romanje na Goro, prisedla na voz soseda Kovača … na romarsko Goro … mimo romaric in romarjev … in tam na Gori … tam velika cerkev, trikrat večja nego farna cerkev sv. Pavla na Bregu … tam beli šotori … tam same medene reči, sam pšenični kruh, same potice … in rdeči trakovi … tam židane rute, svetle rdeče židane rute … hi-i …”
|
