Ura žepna Victor

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                     667

Datacijal. 1887
Avtor in naslov
Delavnica, porekloDeutschland, firma Victor
Mere v cm4,5 x 4,5 x 1,4
Opis snoviSrebro čistine 800/1000

Emajl

Pozlačeni kazalci

Ohranjenost, stanjeOdlična, ura še vedno teče
Tehnika izdelaveKombinirane tehnike za kovino

Emajliranje in oštevilčenje

Graviranje

ZnakVICTOR   F V           0.800

GALJNNE 1877   33

Uradni žig Nemčije za srebrne izdelke s čistino 800/1000, veljaven po letu 1888

Slog, stilSecesija
LiteraturaJakob Aleševec; KAKO SEM SE JAZ LIKAL, Povest slovenskega trpina, III del, izdaja            1910, str. 90

Fran Govekar: SVITANJE, str. 263, 264

Za žig: Jan Divis: SILBERSTEMPEL AUS ALLER WELT, Str. 186, štev. 1495

Opombe, zgodovinaFotografije  iz časa preloma stoletij nam pripovedujejo, da so bile, skupaj z verižicami, ure pomemben dodatek pražnji obleki in velika želja moškega sveta. Suknjiči so bili dosledno odpeti, da se je verižica videla, ura v žepu pa slutila. Hudomušneži za tisti čas pripovedujejo, da mnogi ure  zares niso imeli, le verižico za vtis , za kaj več pa ni bilo denarja.                    Nekaj nam o žepni uri v času ok. 1865  lahko pove prvi slovenski humoristični pisatelj Jakob Aleševec, imenovan po svojem časopisu tudi Brencelj, ki si je svojo prvo uro kupil s honorarjem od “Laibacherce”, ljubljanskega časopisa v nemščini:                                                “Veš li, dragi bralec, kaj je človek z uro? Postavi ga kamorkoli – da je le količkaj svetlo, pa ve, koliko je ura. Želel sem si že ure kakor ranjenec vode, in ko sem dobil za neko povest 35 gld. , sem si jo brž kupil.”

Za čas prve francoske zasedbe Ljubljane pa nam je Fran Govekar opisal Ljubljančana, “koketnega veseljaka” dr. Repiča, ki se je v tistem času nosil po najnovejši modi in slikoviti noši: “Na težki, rožljajoči verigi za uro so mu bingljali in zvončkljali veliki berloki, v desnici je nosil debelo spiralno zavito palico, v levici pa je vihtel lornjeto, čeprav je imel izvrstne oči.”