EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 1309
| Datacija | Prva polovica 20. stoletja |
|---|---|
| Avtor in naslov | |
| Delavnica, poreklo | |
| Mere v cm | Trak: 74 x 1,3 x 0,05 cm Svetinjica: 2,7 x 1,7 x 0.15 cm |
| Opis snovi | Svilnat rips trak Posrebren aluminij |
| Ohranjenost, stanje | Zelo dobra |
| Tehnika izdelave | Strojna preša, ročno šivanje |
| Znak | Svetinjica lice: Sta CLARA DE ASSISI, ORA PRO NOBIS ! Spodaj: S. FRANCISCE ORA PRO NOBIS ! |
| Slog, stil | Amulet z versko tematiko |
| Literatura | Milena Miklavčič: OGENJ, RIT IN KAČE, NISO ZA IGRAČE, 2. del, str. 71 Milena Miklavčič: OGENJ, RIT IN KAČE, NISO ZA IGRAČE, str. 214, 215 |
| Opombe, zgodovina | Svetinjice na traku so, z izjemo pripadnikov Marijinih družb, nosili tisti, ki verižice preprosto niso imeli. Viri poročajo, kako so zlasti otroci doživljali to kot sramoto, odrasle ženske pa so jih itak večinoma nosile na traku ali verižici pod obleko, torej skrite. Nošnjo svetinjic, ki niso bile oblikovane kot nakit, in so jih Slovenci v preteklosti masovno nosili, ne moremo razumeti drugače kot amulet. Ne glede na to, ali si jo je nekdo kupil sam, jo dobil podarjeno ali jo podaril dragi osebi, namen je bil vedno isti: izprositi milost, pomoč, zaščito, … pri nekom, ki je iznad nas. Zanimiva na tej svetinjici se nam zdita klicaja, ki priprošnjo zaključita z velelnikom ? Klicaje lahko srečamo tudi na nekaterih svetinjicah s priprošnjami v slovenščini.
Pa še žalosten spomin Zalike, roj. 1932 na to temo: “Že kot otroka so me dali služit tujim ljudem. Pred odhodom mi je mama dala svetinjico.”
Po 2. svetovni vojni se je odnos do vere in cerkve pri nas zelo spremenil. Marjanca B., roj. 1955, je bila materi odvzeta, ker jo je odnesla h krstu. Takrat zelo vplivni ded je dosegel, da so ji zaradi tega deklico odvzeli in jo zaupali njemu. ” Sovražila sem cerkev in verjela, da predstavlja nekaj najslabšega na svetu, saj mi je stari oče svoje “resnice” dnevno vbijal v glavo. Kadar je treskalo in grmelo, so se začeli sošolci križati, jaz pa sem se jim posmehovala in se iz njih norčevala, točno tako, kot me je učil stari oče. Če sem kdaj šla v vas, sem bila pa potrta in razočarana, ker so me zaničevali in prezirali. Bila sem namreč edina, ki ni hodila v cerkev. Kričali so name “ti si pa komunistka”. Ko je bila birma, so vsi dobili ure, ki so jih razkazovali v šoli, le jaz se nisem imela s čim hvaliti. Deda je moj jok razjezil, takoj naslednji dan je odšel v bližnje mesto in kupil najboljšo uro.
|
