Rožni venec

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                                                  478

DatacijaZačetek 20. stoletja
Avtor in naslov
Delavnica, porekloItalija
Mere v mm

 

 

 

Križec:  21 x  33 x  4

Rožni venec: 600  + 130  x  5  x  5

Opis snoviLesene kroglice in križ

Medenina, pozlačeno srebro ?, ponikljana kovina,

aluminij, pozlačen aluminij

Ohranjenost, stanjeKroglice na vencu so obrabljene, delno brez barve, svetinjice so dodane

nestrokovno, privezane s trakom ali drobno žico

Tehnika izdelaveStrojno oblikovanje lesa in kovin
ZnakNa zadnji strani križa in na Svetinjici Goriške Marije je napis ITALY, osrednja trikotna svetinjica ima napis AVE MARIJA, mala okrogla napis Fatima, Svetinjica Brezmadežne pa napis v latinščini REGINA SINE LABE ORIGINALI CONCEPTA O. P. N. Ostali napisi so v slovenščini : MARIJA, BREZ MADEŽA SPOČETA, PROSI ZA NAS, KI SE K TEBI ZATEKAMO, oziroma dvojezični: SVETA GORA  MONTE SANTO.
Slog, stilRožni venec, verski pripomoček z osebnimi pridatki
LiteraturaJože Dežman, Peter Jambrek, Alenka Puhar, Lovro Šturm:

ŽENSKA TABORIŠČA, Ženska kazenska taborišča za prisilno delo v Sloveniji 1949 – 50,  str.  166

Opombe, zgodovinaFotografija rožnega venca je simbolična in je le podlaga za zgodbo Frančiške Miklič:

“Izhajala je iz številne družine malega kmeta. Po vojni so ji komunisti pomorili štiri brate. Leta 1946 so jo oznovci aretirali in zaprli v novomeške zapore pod obtožbo, da je pred koncem vojne izdala domobrancem tri terenke, ki so jih v začetku maja 1945 ustrelili na Turjaku. Dekleta so bila res izdana in in pomorjena,, vendar jih je izdala njihova sodelavka, ki so jo domobranci zajeli v gozdu s pošto za partizane. Terenko, ki je izdala svoje sodelavke, so izpustili, druge pa pobili v Turjaškem gozdu. Frančiška ni sodelovala z njimi. Oznovci so jo pretepali in na različne načine mučili, tako da je na koncu telesno in duševno strta podpisala zapisnik s priznanjem dejanja, ki ga nikoli ni zagrešila. Bila je obsojena na večletno zaporno kazen, ki jo je prestajala v Ferdrengu na Kočevskem, potem pa še v Rajhenburgu. Ker ji je sestra v zapor poslala rožni venec, je bila disciplinsko kaznovana s tremi meseci bunkerja v grajski kleti ob kruhu in vodi. Zaradi pomanjkanja in stradanja je dobila jetiko. Septembra 1950 so jo odpeljali  na gradnjo avtoceste bratstva in enotnosti. Domov so jo izpustili po novem letu 1952, kjer je kmalu umrla.”