EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 1017
| Datacija | Prva polovica 20. stoletja |
|---|---|
| Avtor in naslov | |
| Delavnica, poreklo | |
| Mere v mm | 43 x 28 x 11 mm |
| Opis snovi | Slonova kost, imenovana tudi “dentin” Nedragocena kovina rumene barve za zaponko |
| Ohranjenost | Dobra. Delno odlomljena je igla na zaponki |
| Tehnika izdelave | Ročno izrezovanje |
| Znak | Nima |
| Slog, stil | Koščeni nakit. Sentimentalni nakit. |
| Literatura | Miha Jeršek in Meta Dobnikar: DRAGULJI, l. 2005, str. 142 |
| Opombe, zgodovina
Ivan Cankar, Martin Kačur, 1915 Mladinska knjiga 1978, str. 134 | Človek se je v vseh dobah in kulturah krasil. Uporabil je tisto, kar je našel v svoji okolici in mu je bilo všeč , oz. kar je lahko še priredil ali oblikoval. Kamenčki, školjke, živalske kosti, zobje in rogovi, vse je bila materija za oblikovanje. Žal pa v zadnjem tisočletju ni šlo več le za “ostanke” pri človekovi prehrani. Živali, na pr. slone, so začeli loviti zgolj zaradi oklov, torej slonovine za izdelovanje okrasnih predmetov, kipcev, nakita, … , kar naj bi se končalo s popolno prepovedjo trgovanja s slonovino šele leta 1997. Slonovina je zelo mehka in je bele barve z rahlo krem pridihom. Sčasoma zaradi ultravijoličnih žarkov dodatno porumeni, čemur strokovnjaki pravijo “staranje” slonovine. Polirana površina ima posebno, značilno strukturo, kot bi slutili letnice, po kateri jo prepoznamo in ločimo od ponaredkov.
Cankarjev opis učitelja in njegove žene: “Oblečena sta bila obadva napol gosposko, napol kmečko; poznalo se je oblekam, da so bile prane, popravljane in krpane, dokler se je dalo; blago je bilo zabledelo in ni imelo več nikakršne barve, kroj je bil starinski. Žena je imela uhane od stekla, ki so se zelo svetili v soncu, na roki pozlačeno zapestnico in pod vratom veliko brošo iz slonove kosti: goloba in golobico, ki sta stikala kljune.” |
