EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 1164
| Datacija | Prva petina 20. stoletja |
|---|---|
| Avtor in naslov | |
| Delavnica, poreklo | |
| Mere v mm | 24 x 7 x 4 |
| Opis snovi | Nizkokaratno zlato ali le pozlata Fasetiran granat |
| Ohranjenost, stanje | Srednja. Poškodovana je ena prijemalka kamna, kamen na tem mestu okrušen |
| Tehnika izdelave | Vlivanje, ročno cizelizanje , gravirnje in vlaganje kamna v ležišče s krapnami |
| Znak | Nečitljiv žig za izvajalca NEUGOLD |
| Slog, stil | Secesija, stalno znova reproducirana v mnogih materialih in izvedbah |
| Literatura | |
| Opombe, zgodovina | Knjiga o nakitu na Slovenskem ne obstaja, pomoč tuje literature pa je pičla, saj se prstanov loteva le mimogrede, večinoma pa sploh ne. Razlogi so verjetno v tem, da je tega nakita v tujini in tudi pri nas , v primerjavi z drugimi vrstami , ki ob nošenju manj trpijo,, ohranjenega bistveno manj. Tisti iz slabših materialov so bolj “pokvarljivi” in pogosto zavrženi, iz žlahtnih materialov pa sicer obrabljeni, vendar zelo primerni za predelavo. Zgodba se ponovi tudi pri uhanih, kjer je dodatni problem še krhkost in drobnost. V obeh primerih pa na Slovenskem ne smemo pozabiti na še en moment. Že Valvazor je zapisal, da “gre prstan skupaj s pokojnikom v krsto.” Običaj, ki je veljal za 17. stoletje, se je po nekaterih naših krajih ohranil v 20. stoletje. Dolgoletni grobar na Skaručni pri Vodicah, g. Dolfe, je ok. l. 2000 povedal, da je ta navada za prstane in zlasti uhane na Skaručni izzvenela šele po l. 1955. Ob prekopavanju starih grobov pa je nakit redno srečeval in ga vračal sorodnikom. |
