EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 756
| Datacija | Prva polovica 20. stoletja |
|---|---|
| Avtor in naslov | |
| Delavnica, poreklo | Slovenija, Bela krajina |
| Mere v cm | 16 x 15 x 6 cm |
| Opis snovi | Voščeni “biseri”, papirnate povoskane rožice, pihane steklene koralde, žica, svilena nit |
| Ohranjenost | Zelo dobra |
| Tehnika izdelave | Ročno oblikovanje okraskov, ovijanje in povezovanje v obroč |
| Znak | Nima |
| Slog | Naglavni okrasi – poročni venčki ter šopki za ženina in svate |
| Literatura | Janja Žagar: POKRIVALA, Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja, Lj. 2004, str. 166, 167 |
| Opombe, zgodovina | Razmišljanja v našem muzeju o belih poročnih venčkih in njihovi simboliki, ne morejo mimo vloge in vpliva cerkve. Pri tem ne mislimo le na vpliv direktno iz prižnice, ampak na vpliv srednjeveških fresk in kasnejših slik na nepismene, in kasneje tudi pismene vernike. Dale so snov in vzorec za mnoge legende, vzorce obnašanja, oblačenja in dekoracije. Biseri na glavah Marije in drugih svetnic ter bogate zaponke na ogrinjalih svetnikov, niso mogli ostati neopaženi in v njih vidimo direktno povezavo z obhajilnimi, birmanskimi in poročnimi venčki, ter okrasnimi zaponkami na rutah in ogrinjalih.
Povezovanje devištva in moralne čistosti neveste z venčkom se pojavlja vsaj v kmečkem okolju pri nas še celo 19. stoletje in do 2. svetovne vojne. Veljalo je namreč, da noseče neveste, nezakonske matere in vdove ob poroki ne smejo nositi venčka. Smele so imeti na strani le šopek svežih ali umetnih rož. Male šopke, običajno okrašene z enakimi “biseri” in rožicami kot venček, so na poroki nosili ženin, priče in drugi svatje. Ponekod na slovenskem, zlasti na Gorenjskem, je bila navada, da so samski svatje mali šopek imeli obrnjen navzgor, poročeni pa navzdol. Poročne venčke so v starih časih žene večinoma hranile za svoj pogreb. To je razlog, da se jih je razmeroma malo ohranilo.
|
