Poročni prstan pozlačen

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                     1023

Datacija Pred 2. svet, vojno
Avtor in naslov
Delavnica, poreklo
Mere v mm 22 x 5 x 0,5
Opis snovi Pozlačena nedragocena kovina. Pozlačeno verjetno z 9 karatnim zlatom
Ohranjenost, stanje  Dobra.
Tehnika izdelave Vlivanje v kalup
Znak Dva neprepoznana žiga
Slog, stil poročni prstani
Literatura dr. Henrik Neubauer: GIB SKOZI STOLETJA, Obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15. do 19. stoletja, str. 77

Revija ŽENSKI SVET, letnik V., št. 7, 1927

Marija Makarovič: GOVORICA NOŠE OB PRIMERU RATEČ V ZG. SAVINJSKI DOLINI, str. 228

Opombe, zgodovina O nakitu v času žalovanja smo že pisali, nič pa še nismo rekli o usodi poročnih prstanov v času vdovstva. Na Slovenskem je obstajala  v 19. stoletju, prvi polovici in še v podaljšani  sredini 2o. stoletja precej razširjena navada, da so zlasti vdove in manj vdovci nosili oba poročna prstana.  Oba skupaj, na istem prstu, večinoma zlata.  Verjetno je res šlo za znak žalovanja, ki pa  je sčasoma lahko pomenil tudi “sem prosta, prost”  ?   Navade po letu 1970 nismo več zasledili.

V zgoraj navedeni literaturi za 19. stoletje pa izvemo, da so pri nas poročeni ljudje na prstancu desne roke obvezno nosili poročni prstan; sneli ga niso nikoli, le ob smrti enega od zakoncev so ga prestavili na levo roko. Meščanske in trgovske vdove pa so nosile tudi možev prstan.

V primeru, da se moži vdovec, mora zlatnino prve žene izročiti njenim otrokom, oziroma njenim sorodnikom. (Ženski svet)

V Ratečah v Savinjski dolini pa je vdovec do in v sredini 20. stoletja otrokom ob ženini smrti navadno podaril ženin in svoj poročni prstan. ( To je edini tak primer, ki smo ga zasledili. Zdi se nam zanimiv, saj v trenutku   konča zakonsko zvezo (dokler naju smrt ne loči ) , in  uradno žalovanje, hkrati pa okolici naznani nevezanost, prostost  ).