EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 1023
| Datacija | Pred 2. svet, vojno |
|---|---|
| Avtor in naslov | |
| Delavnica, poreklo | |
| Mere v mm | 22 x 5 x 0,5 |
| Opis snovi | Pozlačena nedragocena kovina. Pozlačeno verjetno z 9 karatnim zlatom |
| Ohranjenost, stanje | Dobra. |
| Tehnika izdelave | Vlivanje v kalup |
| Znak | Dva neprepoznana žiga |
| Slog, stil | poročni prstani |
| Literatura | dr. Henrik Neubauer: GIB SKOZI STOLETJA, Obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15. do 19. stoletja, str. 77 Revija ŽENSKI SVET, letnik V., št. 7, 1927 Marija Makarovič: GOVORICA NOŠE OB PRIMERU RATEČ V ZG. SAVINJSKI DOLINI, str. 228 |
| Opombe, zgodovina | O nakitu v času žalovanja smo že pisali, nič pa še nismo rekli o usodi poročnih prstanov v času vdovstva. Na Slovenskem je obstajala v 19. stoletju, prvi polovici in še v podaljšani sredini 2o. stoletja precej razširjena navada, da so zlasti vdove in manj vdovci nosili oba poročna prstana. Oba skupaj, na istem prstu, večinoma zlata. Verjetno je res šlo za znak žalovanja, ki pa je sčasoma lahko pomenil tudi “sem prosta, prost” ? Navade po letu 1970 nismo več zasledili. V zgoraj navedeni literaturi za 19. stoletje pa izvemo, da so pri nas poročeni ljudje na prstancu desne roke obvezno nosili poročni prstan; sneli ga niso nikoli, le ob smrti enega od zakoncev so ga prestavili na levo roko. Meščanske in trgovske vdove pa so nosile tudi možev prstan. V primeru, da se moži vdovec, mora zlatnino prve žene izročiti njenim otrokom, oziroma njenim sorodnikom. (Ženski svet) V Ratečah v Savinjski dolini pa je vdovec do in v sredini 20. stoletja otrokom ob ženini smrti navadno podaril ženin in svoj poročni prstan. ( To je edini tak primer, ki smo ga zasledili. Zdi se nam zanimiv, saj v trenutku konča zakonsko zvezo (dokler naju smrt ne loči ) , in uradno žalovanje, hkrati pa okolici naznani nevezanost, prostost ).
|
