EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 1147
Datacija | Pipa: konec 19. stol. Ustnik: ok. l. 1930 |
---|---|
Avtor in naslov | |
Delavnica, poreklo | Avstroogrska |
Mere v cm
| 15 x 5,5 x 3,3 cm |
Opis materiala | Bela glina Bakelit ( ustnik namesto prvotnega lesenega ) Nedragocena pločevina rumene barve Barva |
Ohranjenost, stanje | Dobra. Barva na glini delno okrušena |
Tehnika izdelave | Stiskanje v kalup , pečenje, barvanje, sestavljanje |
Znak | Nima |
Slog, stil | Ljudska umetnost |
Literatura | Tobačni muzej v Ljubljani, v vitrinah izpostavljeni teksti Marija Živković: DIM, Priča o duhanu, Etnografski muzej Zagreb, l. 2015, str. 43 do 47 dr. Henrik Neubauer: GIB SKOZI STOLETJA, Obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15. do 19. stoletja, str. 60 |
Opombe, zgodovina | Tudi pri nas so v 18. stoletju tobak njuhali. Njuhali so tako, da so z dvema prstoma nesli ščepec tobaka do nosnic in ga vdihovali. ali pa so ščepec tobaka postavili na tobačno votlinico (fossa tabatieri) v zapestju nad palcem in ga nato vdihnili. Že takrat so tobak ljubeznivo ponujali tudi svojim sobesednikom. Iz povedanega lahko zaključimo, da opis velja za tiste, ki so si tako darežljivost lahko privoščili. Še premožnejši obeh spolov med njimi so za prenašanje njuhanca uporabljali tobačnice iz porcelana, zlata ali srebra. Kasneje, vse do prve svetovne vojne, je bila najpogostejša oblika uživanja tobaka kajenje pipe in cigar. V drugi polovici 19. stoletja je bila “pipa tobaka” celo enota, ki je v ljudskem jeziku pomenila stopnjo blagostanja ali revščine. Izraz “nima niti za pol pipe tobaka” je na naših tleh označeval človeka, ki je na meji revščine ali pod njo. Naša pipa je predstavnik “vzhodnjaškega tipa” pip, ki ima glineno glavo in lesen (prvotno) ustnik, z vidnim vplivom avstroogrskega tipa pipe. Glave so oblikovali s kositrnimi modeli in jih nato toplotno obdelali, spekli, in morda še obarvali. Vse tri pipe, ki predstavljajo našo ljudsko ustvarjalnost, so darilo iz zbirke starin akad. slikarja Miloša Požarja. |