Pipa Ljudska umetnost 3

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                     1147

Datacija  Pipa:  konec 19. stol.

Ustnik: ok. l. 1930

Avtor in naslov
Delavnica, poreklo Avstroogrska
Mere v cm

 

 

 

15 x 5,5 x 3,3   cm
Opis materiala Bela glina

Bakelit ( ustnik namesto prvotnega lesenega )

Nedragocena pločevina rumene barve

Barva

Ohranjenost, stanje Dobra. Barva na glini delno okrušena
Tehnika izdelave Stiskanje v kalup , pečenje, barvanje, sestavljanje
Znak Nima
Slog, stil Ljudska umetnost
Literatura Tobačni muzej v Ljubljani, v vitrinah izpostavljeni teksti

Marija Živković: DIM, Priča o duhanu, Etnografski muzej Zagreb, l. 2015, str. 43 do 47

dr. Henrik Neubauer: GIB SKOZI STOLETJA, Obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15. do 19. stoletja, str. 60

Opombe, zgodovina Tudi pri nas so v 18. stoletju  tobak njuhali. Njuhali so tako, da so z dvema prstoma nesli ščepec tobaka do nosnic in ga vdihovali. ali pa so ščepec tobaka postavili na tobačno votlinico (fossa tabatieri) v zapestju nad palcem in ga nato vdihnili. Že takrat so tobak ljubeznivo ponujali tudi svojim sobesednikom.         Iz povedanega lahko zaključimo, da opis velja za tiste, ki so si tako darežljivost lahko privoščili. Še premožnejši  obeh spolov med njimi so za prenašanje njuhanca uporabljali  tobačnice iz porcelana, zlata ali srebra.

Kasneje, vse do prve svetovne vojne, je bila najpogostejša oblika uživanja tobaka kajenje pipe in cigar. V drugi polovici 19. stoletja je bila “pipa tobaka” celo enota, ki je v ljudskem jeziku pomenila stopnjo blagostanja ali revščine. Izraz “nima niti za pol pipe tobaka” je na naših tleh  označeval človeka, ki je na meji revščine ali pod njo.

Naša pipa je predstavnik “vzhodnjaškega tipa” pip, ki ima glineno glavo in lesen (prvotno) ustnik, z vidnim vplivom avstroogrskega tipa pipe. Glave so oblikovali s kositrnimi modeli in jih nato toplotno obdelali, spekli, in morda še obarvali.

Vse tri pipe, ki predstavljajo našo ljudsko ustvarjalnost, so darilo iz zbirke starin akad. slikarja Miloša Požarja.