EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 1362
| Datacija | Sredina 20. stoletja |
|---|---|
| Avtor in naslov | |
| Delavnica, poreklo | Najverjetneje Kitajska |
| Mere v mm | 34 x 24 x 24 mm |
| Opis snovi | Pozlačena nedragocena kovina Emajl |
| Ohranjenost, stanje | Odlična |
| Tehnika izdelave | Vlivanje kovine v kalup za kroglico Izris kontur okrasa na kroglico, pritrditev žice na podlago skladno z risbo Polnitev prostorov med žicami (celicami) s stekleno mešanico željne barve v prahu Toplotna obdelava – segrevanje vsake barve emajla posebej Hlajenje in brušenje celega okrasa, emajla in vrhov okrasnih pregrad sočasno Zlatenje |
| Znak | Nima |
| Slog, stil | Cloisonnee emajl – Celični emajl |
| Literatura | Jeanenne Bell: OLD JEWELRY, 7. izdaja, l. 2008, str. 146 John Benjamin: ANTIQUE JEWELLERY, l. 2011, str. 65 Wikipedia |
| Opombe, zgodovina | Glavna sestavina emajla je borosilikatno steklo, ki dobi barve z dodatki različnih materialov, običajno različnih kovinskih oksidov. Sestavine se skupaj stalijo pri 1140 do 1450 stopinjah, nato pa jih še tekoče zlijejo v vodo, da se strdijo in ohladijo. Zmlete v fin prah predstavljajo material za emajliranje. V prah zmleto steklo se s taljenjem veže na kovinsko podlago pri temperaturah od 750 do 900 stopinj (odvisno od podlage, oz. vrste kovine). Zaradi različnih sestavin, je potrebno taljenje prilagoditi tudi po barvah emajla, taliti vsako barvo posebej, začenši s tisto, ki ima najvišjo talilno temperaturo in nato postopoma do tiste, ki ima najnižjo. Emajliranje so poznali že stari Egipčani, stari Grki, Kelti, Rusi in Kitajci. Če se pa omejimo na celični emajl, je bil v umetnostnem smislu najvažnejši srednji vek, poznorimska in bizantska umetnost. V sodobnem času se zdi, da se s kompliciranim celičnim emajlom, ki je vseskozi bil domena okrasnih predmetov, zdi vredno na veliko ukvarjati le še Kitajcem. Poleg našega obeska, boste nekaj primerkov tovrstnega nakita še srečali tudi v našem muzeju. |
