EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 710
| Datacija | l. 1890 |
|---|---|
| Avtor in naslov | |
| Delavnica, poreklo | |
| Mere v cm | 13 x 4,4 x 0,6 cm |
| Opis snovi | Pozlačena nedragocena kovina rumene barve Steklo Želvovina |
| Ohranjenost, stanje | Dobra, le pozlata delno obrabljena |
| Tehnika izdelave | Strojno oblikovanje kovine Ročno oblikovanje želvovine s pomočjo kalupa Sestavljanje, graviranje |
| Znak | Nima |
| Slog, stil | Secesija |
| Literatura | Jeanenne Bell: OLD JEWELRY, 7. izdaja, str. 210, 211 Georgina O*HARA: ENCIKLOPEDIJA MODE, izvod v slovenščini, str. 261 Damjan Ovsec: ORIS DRUŽABNEGA ŽIVLJENJA V LJUBLJANI OD ZAČETKA DVAJSETEGA STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, l. 1979, str. 5, 32, 33 |
| Opombe, zgodovina | Ker smo se o lornjonih in lornjetah že razpisali, tokrat nekaj o želvovini: Želvovina je roževinasto tkivo, ki sestavlja zunanjo plast želvjega oklepa. Mogoče jo je segrevati, kuhati in oblikovati v kalupih. Za izdelovanje nakita jo uporabljajo že od časov starih Rimljanov naprej, posebno lepi pa so izdelki iz 17. in kasnejših stoletij, ko so želvovino pričeli kombinirati in krasiti s pridatki in vstavki iz dragocenih kovin in biserne matice. Izdelovali so zlasti okrasne glavnike, broške, zapestnice ipd, ter , kot kaže naš primer – naočnike. Vrhunec zanimanja je želvovina dosegla na koncu 19. stoletja, po 1. svetovni vojni pa je zanimanje zanjo upadlo. Na temo ženskih lornjonov oz. meščanskega življenja Slovencev, konkretno Ljubljančank, pa najdemo v zg. navedeni knjigi zapis: ” Tisto leto, ko so se odprla vrata Narodnega doma (l. 1896,op. muzeja), sta se pojavili v ljubljanskem družabnem življenju dve skupini, ki sta dolgo vrsto let na globoko in široko orali ljubljanske družbene ledine. To ni bilo plemstvo, vendar je stalo v ljubljanskem družabnem življenju tako visoko, kot da so se po žilah tistih ljudi pretaka najbolj čista modra kri. Eno teh skupin so imenovali oficijelno ” dame “. Kadar so se delili v javnih govorih ali časopisih pokloni tej skupini, so jo nazivali ” cvetni venec našega ženstva ali ” izbrano cvetje s slovenskih livad.” Po prvi vojni je življenje po kavarnah dalje teklo svojo pot. Dame so prihajale v kavarno vsak delavnik ob pol dvanajstih ali pa ob enih. Prevladovala je elitna Emona, kjer so se dopoldan zbirale tudi t.i. ” narodne dame “, opremljene vsaka s svojim lornjonom. ” Naš primer lornjona je družinski pripomoček kratkovidnim in je prehajal iz roda v rod. Prvotno last družine Sušelj, živeče na Pivškem. |
