EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 1131
Datacija | Druga polovica 19. stoletja |
---|---|
Avtor in naslov | ? , Avstroogrska, Dolenjska |
Delavnica, poreklo | Okolica Ivančne gorice |
Mere v cm | 22,5 x 18 x 6,5 |
Opis snovi | Les, delno pozlačen Kovinska žica |
Ohranjenost, stanje | Dobra. Pozlata na oblačilu se le še sluti |
Tehnika izdelave | Ročno rezbarjenje Sestavljanje treh kosov v celoto Barvanje lesa Zlatenje oblačila |
Znak | Nima |
Slog, stil | Kmečki stil |
Literatura | GRADOVI MINEVAJO, FABRIKE NASTAJAJO: Industrijsko oblikovanje v 19. stol. na Slovenskem, Nar. muzej, Lj. 1991, str. 15, 85, 86 , 93 |
Opombe, zgodovina | Žepna ura, skupaj z verižico in morda še okraski na njej, je bila večini našega moškega prebivalstva v 19. stoletju bolj prestiž, kot pa resnična potreba. Na sebi so jo nosili ob nedeljah in cerkvenih praznikih, redkih svečanih priložnostih in pri fotografu. Sicer pa je bila kot osebna in družinska dragocenost varno spravljena doma. Žepna ura, kateri je bilo namenjeno to redko stojalo se ni ohranila, bolj pomembno pa je, da se je ohranilo stojalo, delo vaškega rezbarja in prikaz podeželske ustvarjalnosti na naših tleh. Še posebej zanimiv se zdi motiv turškega paše v značilnem oblačilu in s turbanom na glavi, kar nas nehote spomni na pogost moški nakit tistega časa in prostora, na Morčka v ušesu. Mala hišna stojala za žepne ure, visoka dobrih 16 cm, so v istem času pri nas izdelovale tudi železarne v Dvoru pri Žužemberku , poleg njih pa tudi cizelirane in črno lakirane glaviče za sprehajalne palice, ter okrasne in uporabne predmete za dom ( na pr. kipca – stojali za obešanje nakita s podobo Neapeljčanke in Podganarja ). Za svoje izdelke, ki jih odlikujejo čistost, lepota in dopadljive oblike, je železarna leta 1841 prejela v Gradzu zlato medaljo. |