Dolga verižica Vice

EVIDENČNI LIST NAKITA št. :                                                  5

DatacijaOkrog 1870
Avtor in naslov
Delavnica, poreklo
Mere v cm

 

 

 

Dolžina verižice brez karabina :   150  cm             Debelina :   0,5  cm

Pomičen “zvonček” za reguliranje dolžine :   2 x 1,6 x 1,2   cm

Medaljon:   3,2 x 2 x 0,9   cm

Opis snoviRumeno zlato, verjetno 14 karatno

Rdeče zlato 

Brušeno steklo                                   

OhranjenostZelo dobra. Sem in tja so opazne drobne udrtine na votli verižici
Tehnika izdelaveRočne zlatarske tehnike: vlečenje, rotiranje, oblikovanje, graviranje, cizeliranje
ZnakNima
Slog, stilHistorizem
LiteraturaJeanenne Bell: OLD JEWELRY, 7. izdaja, str. 125, 127

Darinka Sirk: 99 MEŠTIRJEV  –  100 MIŽERIJ

Opombe, zgodovinaDolge verižice tega tipa, s karabinom in morda “zvončkom” za reguliranje dolžine, so bile predvsem namenjene ženskim žepnim uram, zataknjenim za skriti žepek v pasu ali na prsih obleke. Uporabljale so se redkeje tudi za nošenje različnih pripomočkov za branje, kot so monokel ali lornjeta. V našem primeru je namesto ure medaljon, vendar zelo verjetno dodan kasneje. V tej kombinaciji ga poznamo od leta 196o, ko se je nakit v celoti, (s poroko Ljubljančanke Nevenke in Viceta iz Črne gore), preselil v Ljubljano. Družinski nakit družine Škanata iz Tivata v Boki Kotorski, so pred tem žene nosile k beli narodni noši. Bili so premožni zemljiški posestniki.

V Ljubljani je, razen medaljona, nakit bil le občasno v rabi. Otroške slike v njem izvirajo iz l. 1983 in prikazujejo Nevenkina pranečaka. Vice in Nevenka sta se poročila že v zrelih letih in svojih otrok nista imela.

Opis zelo podobne dolge zlate verižice srečamo tudi v seznamu  oblačilnih dodatkov ženske briške noše v Brdih ob prelomu stoletij in začetku 20. stoletja:   Žene in dekleta so imele  svileno ruto s franžami, spredaj pogosto speto z broško ( pontapet ), ter torbico, izvezeno s križci in živobarvnim sukancem. Kmečke ženske so nosile serijsko izdelan cenen nakit, bogatejše pa unikaten nakit zlatarskih mojstrov. Zelo pogost je bil ” kordon “, debela zlata dolga verižica, ki so jo večkrat ovile okrog vratu, ali pa nanjo obesile križ, obesek (  medejca ), ali majhno uro. Kordon je bil običajno poročno darilo mame hčerki. Veliko žensk je nosilo razne broške, imenovane puntelče in uhane (renčine ), ki so bili poleg verižice ( čedence ) najpogostejše krstno darilo, bogatejše pa so imele tudi zlate ure in zapestnice ( larcoleti ).