EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 4
Datacija | Okrog 1900, morda prej |
---|---|
Avtor in naslov | F P |
Delavnica, poreklo | Avstroogrska |
Mere v cm
| Sedanja dolžina verižice : 93 cm , originalna pa je bila še 61 cm daljša. Ker je ohranjen tudi skrajšani del, ju bomo spet združili. Debelina verižice : 0,3 cm Pomični okrasek za reguliranje dolžine : 1,2 x 1,2 x 0,6 cm |
Opis snovi | Srebro čistine 750/1000 Gilloche emajl (emajl na načrtno razbrazdano in izrisano podlago ) |
Ohranjenost, stanje | Dobra. Moti skrajšava verižice |
Tehnika izdelave | Strojne zlatarske tehnike, ročni nanos emajla |
Znak | Avstroogrska levja glava z nečitljivo oznako kraja. Žig veljaven od l. 1872 do 1922 |
Slog, stil | Secesija |
Literatura | Jeanenne Bell: OLD JEWELRY, 7. izdaja, str. 125, 127 Za žig: Jan Divis: SILBERSTEMPEL AUS ALLER WELT, str. 140, štev. 983 Darinka Sirk: IVANOV VENEC, Briške šege in navade, l. 2009 Jože Hudales in Ivo Stropnik: MLINŠKOVO BERILO Izbrani etnološki in slovstveni zapiski, Velenje 1991, str. 103 |
Opombe, zgodovina | Verižica s pomičnim okraskom sodi k ” ženski žepni uri Kati” v našem muzeju.. Ker Sušelj Katarina, roj. 1883, po takratni šegi učiteljic ni bila poročena in ni imela lastnih otrok, se je zelo navezala na sorodnico Bredo Požar in ji ob odhodu v Dom podarila nekaj njej ljubih stvari, med drugim to verižico. Ker se je mladini v naslednji generaciji zazdela predolga, jo je brez temeljitega razmisleka skrajšala in prilagodila svojim potrebam, verižici pa vsaj začasno podaljšala življenje na prostem. Prednosti dolge ženske verižice za žepno uro, skupno z zvončkom za spajanje in reguliranje dolžine, pa so opazili tudi nekateri moški. Morda pa se jim je zdela preko trebuha napeljana verižica neokusna? Znan je oljni portret dr, Frušića izpred l. 1835, na katerem nosi žensko varianto verižice okrog vratu, ob pasu pa speljano v žep. Na Briškem so v preteklosti imeli v zvezi z verižicami posebno vražo: nosečnica ne sme nositi verižice, sicer bo otrok imel zvito popkovino okrog vratu, glede deteljice pa so skoraj povsod po naših krajih verjeli, da prinaša srečo. V Šaleški dolini je veljalo, da kdor hoče imeti srečo, naj poišče štiri-peresno deteljo; ne sme je pa odtrgati z roko, ampak odgrizniti. |