EVIDENČNI LIST NAKITA št. : 1280
| Datacija | Zadnja četrtina 19. stoletja |
|---|---|
| Avtor in naslov | |
| Delavnica, poreklo | Avstroogrska ? |
| Mere v mm | 20 x 15 x 1,5 mm |
| Opis snovi | Posrebrena nedragocena kovina |
| Ohranjenost, stanje | Slaba, srebrov nanos je zelo stanjšan, manjka ena obešalna zanka |
| Tehnika izdelave | Stiskanje in rezanje pločevine, srebrenje, graviranje in sestavljanje |
| Znak | Nima |
| Slog, stil | Enodelni lunetni uhani, ki so jih Slovenci ponekod imenovali tudi ” kreoli”, “cigančki” ali “rinke” |
| Literatura | Kmečki nakit, Vodič po razstavi, SEM , Ljubljana 1965 Marija Makarovič: SLOVENSKA LJUDSKA NOŠA, Ljubljana, 1971, str. 37 in 61 Tome Marinac B.: OBČINA IZOLA; ETNOLOŠKA TOPOGRAFIJA SLOV. ETNIČNEGA OZEMLJA – 20. stol., str. 36 |
| Opombe, zgodovina | Uhani in prstani, navadno cenenega materiala in dela, so zašli v kmečko nošo alpskega območja v večjem številu šele po sredini 19. stoletja. Nekako sočasno so žene in dekleta začela nositi uhane in ogrlice “džundž” tudi na panonskem ozemlju. Bil pa je tu nakit še veliko skromnejši in cenejši kot nakit primorskega in alpskega ozemlja. Morda je večja nacionalna pestrost in bližina Trsta povzročila, da je ženski nakit v občini Izola bil manj skromen in zlat. Sredi 19. stoletja so ženske v ušesih nosile obročke – rinke, konec stoletja pa le različne zlate bunkice. V 20. stoletju so začele ženske nositi tudi zlate prstane z velikimi kamni in verižice z medaljončki (medaljami), križci ali obeski s podobami matere božje. |
